Shelf Cloud pri Proseku, Italija; 31.5. 2016

V ponedeljek je sledil dan zatišja, v torek zvečer pa se je ponovno obetala akcija v zalivu. Ker smo vsi trije popoldne v službah, se zmenimo za odhod iz Ljubljane okoli 19. ure. Pred odhodom se na radarju pokaže lepa izolirana linija pri Benetkah, ki se premika sorazmerno počasi. Med potjo se linija ustavi in oslabi, pred njo pa nastajajo nove nevihte. Vseeno sklenemo, da gremo ponovno na pečine, saj je to za nas še najbližja varianta. Glede na hitrost sistema nismo pričakovali kdove kako dobrih struktur, bolj smo šli zaradi strel, ko se zvečeri. malo pred osmo uro zvečer smo na lokaciji. Dobesedno izstopimo iz avta, ko se za nami pripelje še Amadej, brez da bi se prej zmenili. Skupaj gremo na čistino, da vidimo pri čem smo. Na lepem prične pihati okrepljen južni do jugovzhodni veter, ki naznanja izboljšane vetrovne pogoje. Nato dobro uro opazujemo neke čudne strukture proti severu, nato pa pričnejo dobivati lepšo obliko. Postavimo fotiče in pričnemo slikati.

Prvotna nevihta ima vedno boljše strukture, ki pa jih žel ne moremo poslikati, zaradi poraščenosti terena proti vzhodu. Vmes pokajo pozitivne strele iz nje. Ena izmed njih poskrbi za hud adrenalinski šok malo kasneje, ko nam udari dobesedno nad glavami in se zaključi nekje v morju dober kilometer proti zahodu. Vsi štirje smo takoj počepnili in malo nelagodno čakali, če bo udarila še kakšna. K sreči so po tem dogodku pozitivke izzvenele, mi pa smo se posvetili fotkanju shelfa, ki se je obnavljal na istem mestu že lep čas. Usmerim pogled proti zahodu in poslikam shelf, ki mu ni videti konca:

Nevihtno dogajanje 29.5. 2016 v severni Italiji

V zadnjih dneh je bilo vreme zelo dinamično in končno so bili boljši tudi pogoji za nevihte. Zaradi podobne lokacije fotkanja sem se odločil kar združiti dve reportaži v eno, v kateri bom skušal povzeti bistvo dogajanja v nedeljo,29.5. in v torek 31.5.2016

Torej, v nedeljo popoldne se je nakazoval prehod hladne fronte in višinske doline. Zaradi juga pri tleh, toplejšega morja in ohladitve v višinah se je v severni Italiji nabralo precej energije, ravno tako so bile solidne vrednosti heličnosti in striga. Najboljši pogoji so bili sicer na vzhodu, vendar pa je bila močna tudi zaporna plast, ki je vnašala dvom v obseg proženja neviht na tem koncu. Zato se Robi, Matic in jaz menimo, kam bi šli. Pade odločitev za Italijo. Ker je bil dela prost dan, dogajanje pa popoldne, smo se odločili, da se zapeljemo malo dlje kot ponavadi, v okolico Benetk. Tja prispemo okoli 12. ure, ko se na radarju že vidijo prve padavine malo vzhodno od Benetk. Le-te nam ne dajejo veliko upanja za razvoj česa močnejšega, tudi oblaki so bili vsi "zlizani" od vetra. Skratka, čisti dolgčas. Južno od Pordenona se sproži nekaj močnejšega, vendar glede na radar ni nobenih možnosti za kakšne strukture, zato ostanemo severno od Padove. Ena izmed ugotovitev, ki smo jo lahko zaključili je to, da je vse območje med Benetkami in Padovo povsem neprimerno za lovljenje in slikanje, saj se izmenjujejo hiše, nasadi drevja in grmovje v tem vrstnem redu.

Pred nevihto se prožijo nove in nove plohe, ki jo dušijo, zato se shelf tudi ne more dovolj razviti. Spodnjo fotko poslikam iz avta, preden nas zajame nova ploha. Ko pridemo iz dežne zavese, se shelf povsem skrije, zato vozimo naprej, saj se je med tem na morju sprožila že nova nevihta. Sklenemo, da bo najboljši razgled na pečinah pri Proseku.

Ko prispemo na lokacijo je na plezalnih stenah precej ljudi, zato gremo skozi gozd do odprte ploščadi, visoko nad gradom Miramare. Takoj uzremo nastajajoči shelf pri Savudriji, kiga nese proti nam. Težava pri tem je bila, da je šlo bolj za shelf na outflow-u in ni prišel tako do izraza. Pred clustrom neviht se sproži še ena nevihta, ki nam postreže z najboljšo kuliso za fotkanje v tem popoldnevu.

Odklop v planinskem raju Male planine, 10.03.2016

Letošnjo zimo smo morali dolgo čakati na sneg. Padavinsko povsem suh december, šele januarja pa se je snežna odeja v gorah pričela počasi debeliti, a še to le v visokogorju. V sredogorju je sicer občasno zapadlo nekaj snega, a je nato zopet skopnel. Tam se je sneg začel nabirati šele konec februarja in šele v marcu je bila snežna odeja solidno debela.

Potrebno je bilo še počakati na pravi trenutek za odhod v zasneženo pokrajino.
Velika planina mi je zopet prišla na misel. V preteklih dneh je tam solidno snežilo in nabralo se je preko pol metra snega. Večerni Aladin je kazal, da naj bi se proti jutru delno zjasnilo. Tako je padla odločitev za odhod.

Skupaj z Robijem, prav tako lovcem na nevihte, odideva že zelo zgodaj. Vstanem že pred tretjo uro zjutraj. Malo čez pol četrto sem že pri Robiju v Podgorju. Z avtom se odpeljeva preko Kranjskega raka do odcepa za planino Kisovec. Od tam pot nadaljujeva peš. K sreči je nekdo tam že vozil s motornimi sanmi in nama je prihranjeno gazenje v cel sneg.

Nebo je večinoma oblačno. Le tu in tam kakšna zvezda. K sreči ni megle. Veter tudi ni močan, je pa na poti veliko zametov ki segajo tudi čez meter visoko. Čez en tak zamet ni uspelo priti niti tistemu z motornimi sanmi, ki so zamedene ob poti. Opaziva jih šele na poti nazaj ko je bilo svetlo.

Iz gozda prideva na prve travnike, ki so bogato zasneženi. Popolna tišina okoli naju in še vedno popolna tema. Na rob male planine prideva ob prvih znakih jutranjega svetlikanja. Žal je nebo še vedno povsem oblačno. Le nekaj malega jasnine na skrajnem vzhodu.
Nisva ravno navdušena nad vremenom, ampak vseeno uživava ob prvih pogledih na zasneženo Malo planino. Strehe planšarskih koč so komaj vidne, saj so ponekod zameti tako visoki da se koč niti ne vidi.

Ko se vsaj malo zdani se zapodiva v cel sneg. Vsak išče svoje motive. Greva vsak po svoje, Robi med koče, jaz pa grem malo nižje. Tako se fotke ne bodo tako podvajale kot pri nekaterih poletnih reportažah.

No pa da ne bom samo govoril (že tako sem preveč "naflancal"), pa naj še fotografije povejo svoje. Sprva kot sem že omenil, je bilo večinoma oblačno z le nekaj zarje na vzhodu. Kasneje pa se je začelo deloma jasniti.

Odklop v planinskem raju Male planine, 10.03.2016

Letošnjo zimo smo morali dolgo čakati na sneg. Padavinsko povsem suh december, šele januarja pa se je snežna odeja v gorah pričela počasi debeliti, a še to le v visokogorju. V sredogorju je sicer občasno zapadlo nekaj snega, a je nato zopet skopnel. Tam se je sneg začel nabirati šele konec februarja in šele v marcu je bila snežna odeja solidno debela.

Potrebno je bilo še počakati na pravi trenutek za odhod v zasneženo pokrajino.

Velika planina mi je zopet prišla na misel. V preteklih dneh je tam solidno snežilo in nabralo se je preko pol metra snega. Večerni Aladin je kazal, da naj bi se proti jutru delno zjasnilo. Tako je padla odločitev za odhod.

Skupaj z Robijem, prav tako lovcem na nevihte, odideva že zelo zgodaj. Vstanem že pred tretjo uro zjutraj. Malo čez pol četrto sem že pri Robiju v Podgorju. Z avtom se odpeljeva preko Kranjskega raka do odcepa za planino Kisovec. Od tam pot nadaljujeva peš. K sreči je nekdo tam že vozil s motornimi sanmi in nama je prihranjeno gazenje v cel sneg.

Nebo je večinoma oblačno. Le tu in tam kakšna zvezda. K sreči ni megle. Veter tudi ni močan, je pa na poti veliko zametov ki segajo tudi čez meter visoko. Čez en tak zamet ni uspelo priti niti tistemu z motornimi sanmi, ki so zamedene ob poti. Opaziva jih šele na poti nazaj ko je bilo svetlo.  

Iz gozda prideva na prve travnike, ki so bogato zasneženi. Popolna tišina okoli naju in še vedno popolna tema. Na rob male planine prideva ob prvih znakih jutranjega svetlikanja. Žal je nebo še vedno povsem oblačno. Le nekaj malega jasnine na skrajnem vzhodu.

Nisva ravno navdušena nad vremenom, ampak vseeno uživava ob prvih pogledih na zasneženo malo planino. Strehe planšarskih koč so komaj vidne, saj so ponekod zameti tako visoki da se koč niti ne vidi.

Ko se vsaj malo zdani se zapodiva v cel sneg. Vsak išče svoje motive. Greva vsak po svoje, Robi med koče, jaz pa grem malo nižje. Tako se fotke ne bodo tako podvajale kot pri nekaterih poletnih reportažah.

No pa da ne bom samo govoril (že tako sem preveč "naflancal"), pa naj še fotografije povejo svoje. Sprva kot sem že omenil, je bilo večinoma oblačno z le nekaj zarje na vzhodu. Kasneje pa se je začelo deloma jasniti.

Mehurčki ujeti v ledu, 03.01.2016

V upanju, da se motivi fotografij na forumu ne bi ponavljali, je potrebno poizkusiti nekaj novega. Ob odkrivanju zmožnosti fotoaparata se vsak dan naučim nekaj novega. Tokrat sem igral z raličnimi osvetlitvami in lomom svetlobe. Letnemu času primerno sem enostavno zamrznil vodo v ledene kocke in nastale so sledeče fotografije:

Zamznjeno polje - Mojstrana,27.12.2015

Polje v neposredni bližini Mojstrane je bilo tistega dne idealno za fotografiranje. Na polju se je zadrževala megla in negativne temperature so ustvarile idealne pogoje za nastanek ivja. Jasno vreme, idilična pokrajina so idealen recept za nastanek dobrih fotografij.