Nevihte so se pričele prožiti v zgodnjem popoldnevu in se končale v nočnem času. Smer proženja je bila JZ-SV na zahodnem in jugozahodnem delu Ljubljanske kotline. V krajih, kjer so se prožile nevihte je padala tudi toča. Najdebeljša, velikosti kokošjega jajca, je padala v okolici Mozirja v Savinjski dolini. Okoli 15 ure sem se zapeljal iz Škofje Loke do Mengeškega polja, kjer sem vso pot spremljal nevihto. Spodaj nastale fotografije so presek vremenskega dogajanja na območju Kranjskega in Mengeškega polja.
Nevihta v razvoju, fotografirana na Jeprci.
Kratek postanek v Mostah in pogled na razvijajočo nevihto, ki je spustila točo v velikosti lešnika v okolici Brnika.
Na Mengeškem polju sem še zadnjič uprl pogled na celico preden je prečkala Kamniško-Savinjske Alpe. Tam se je le še okrepila in svoj tovor v obliki toče velikosti kokošjega jajca spustila v Savinjski dolini.
Prvi je sledila nova nevihtna celica.
Celica z lepo vidnim stebrom nad njo.
Med obema nevihtama so nastali lepo izoblikovani "mammatus-i".
Značilna oblika oblakov, ki praviloma nastanejo po nevihti.
Mammatuse sem opazoval cca. 10 minut preden so razpadli.
"Funnel" je vztrajal par minut, ob tem je bila dobro vidna rotacija.
Ob povratku proti domu sem v Mostah opazoval s sončnimi žarki obsijano novo nevihto.
Sončni žarki osvetljujejo vrh nevihtne celice.
Doma sem ponovno pregledal radarsko in satelitsko sliko, ter se odločil, da se ponovno podam v lov za nevihtami. Odpravil sem se v smeri Kranja in v Svetem Duhu pri Škofji Loki uzrl ogromen "inflow tail".
"Inflow tail" v Bitnjah pri Kranju.
Tudi ta nevihtna celica je bila točonosna.
Ponovno sem odpeljal na Mengeško polje, kjer pa se nisem zadržal dolgo zaradi toče in udarov strel. V Vodicah sem poslikal odhajajočo nevihtno celico v smeri Štajerske.
Razelektritve so osvetljevale jedro nevihtne celice.
