Potrebno je bilo še počakati na pravi trenutek za odhod v zasneženo pokrajino.
Velika planina mi je zopet prišla na misel. V preteklih dneh je tam solidno snežilo in nabralo se je preko pol metra snega. Večerni Aladin je kazal, da naj bi se proti jutru delno zjasnilo. Tako je padla odločitev za odhod.
Skupaj z Robijem, prav tako lovcem na nevihte, odideva že zelo zgodaj. Vstanem že pred tretjo uro zjutraj. Malo čez pol četrto sem že pri Robiju v Podgorju. Z avtom se odpeljeva preko Kranjskega raka do odcepa za planino Kisovec. Od tam pot nadaljujeva peš. K sreči je nekdo tam že vozil s motornimi sanmi in nama je prihranjeno gazenje v cel sneg.
Nebo je večinoma oblačno. Le tu in tam kakšna zvezda. K sreči ni megle. Veter tudi ni močan, je pa na poti veliko zametov ki segajo tudi čez meter visoko. Čez en tak zamet ni uspelo priti niti tistemu z motornimi sanmi, ki so zamedene ob poti. Opaziva jih šele na poti nazaj ko je bilo svetlo.
Iz gozda prideva na prve travnike, ki so bogato zasneženi. Popolna tišina okoli naju in še vedno popolna tema. Na rob male planine prideva ob prvih znakih jutranjega svetlikanja. Žal je nebo še vedno povsem oblačno. Le nekaj malega jasnine na skrajnem vzhodu.
Nisva ravno navdušena nad vremenom, ampak vseeno uživava ob prvih pogledih na zasneženo Malo planino. Strehe planšarskih koč so komaj vidne, saj so ponekod zameti tako visoki da se koč niti ne vidi.
Ko se vsaj malo zdani se zapodiva v cel sneg. Vsak išče svoje motive. Greva vsak po svoje, Robi med koče, jaz pa grem malo nižje. Tako se fotke ne bodo tako podvajale kot pri nekaterih poletnih reportažah.
No pa da ne bom samo govoril (že tako sem preveč "naflancal"), pa naj še fotografije povejo svoje. Sprva kot sem že omenil, je bilo večinoma oblačno z le nekaj zarje na vzhodu. Kasneje pa se je začelo deloma jasniti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar